2 - Peledor

Naslov sporočila: 2 - Peledor Tor Jul 01, 2008 5:38 am

Peledor

Minevala so leta in nezadovoljnost ljudstva je rasla, a ker niso pomnili kako je bilo nekoč, ko so si bili vsi enaki, saj je od tega preteklo mnogo rodov, si niso niti znali zamisliti za kakšen svet bi se borili in niso vedeli kakšne pravice naj zahtevajo. Tako so kakor horda divjakov vsake toliko napadli katero od vladarjevih graščin ter ropali in požigali ne da bi vedeli kaj natako jih moti in povečini končali mrtvi.

Vladarji so namreč ugotovili kako koristno lahko uporabijo tiste, ki jim je magija ostala in tako so ustanovili red Elementalov, kjer so sodelovali vsi nadareni za kateri koli element in izučili so jih za odlične vohune ali poklicne morilce. Tako so po vsem kraljestvi stkali tanko mrežo za katero kmalu še vladar ni vedel več, kdo spada med Elementale in kdo je navaden človek. Med ljudi pa se je prav tako naselilo nezaupanje saj se je namalokrat izkakalo da je bil njihov najboljši prijatelj ravno vohun ali poklicni morilec, poslan, da jih odstrani. Veliko uporov podložnikov je prav zaradi Elementalov propadlo pe preden bi se dobr začeli.

Med vladavino 34 Moonlightskega kralja pa so odkrili, da na nekem otoku živi še neko, nepoznano ljudstvo, ki ni pod Moonlightsko oblastjo. Vladarjevo nezadovoljstvo je raslo saj si neznanega ljudstva nikakor ni mogel podrediti. Imelo je namreč veliko boljše ladjevje kakor ga je premogel sam in ker do otoka niso mogli drugače kakor na ladji so bili njihovi neuspehi pogosti in zelo očitni. Vladarja je vse to postaralo ter izmučilo zatorej se je kljub pomislekom odločil, da vladavino preda svojemu edincu Peledorju, ki pa je slovel po svoji ognjevitosti in povzpetništvu.

Peledor je bil bolj bister od očeta in tako je razstavil eno od Njihovih ladij, ki jo je naplavilo na morje. Z arhiekti je nato proučil njeno strukturo ter dal še sam zgraditi ladjevje po tem vzorcu. Ustanovil je tudi program dodatnega urjenja za Elementale in čeprav se je red Elementalov že zdavnaj odcepil od kraljestva ter je delal sebi v prid in se celo Peledorju ni sanjalo kdo je njihov vodja, ki je živel neznano kje ter iz odzadja odločal ter vodil so bili še zmeraj pokorni vladarju in tako je, ko je imel močno ladjevje, vojsko in nepremagljivo elito Peledor dal napasti otok in Njih.

Boj je bil dolg in krvav. Poln izgub za obe strani a Peledor je svojo vojsko popoljal v zmago. Čprav so bile njegvw ladje slabše je imel Elementale, ki so z Njimi, ki so bili spretni zgolj z rokovanjem z vodo ter vetrom in neprekosljivi v varjanju napojev, zlahka pometli. Vse prebivalce otoka so zasužnjili ter odpeljali s seboj na celino kjer so z njimi ravnali kakor s svojo lastnino. Moške so imeli za ceneno delovno silo, medtem ko so njihove ženske, ki so bile po večini osupljive rdečelase lepotice naselili v brodele.

Njihovo princeso Nindë Tassartir, pa so odpeljali na dvor v zabavo kralju. Ta se je nad osupljivo rdečelasko, ki je bila poleg izjemne bistrosti in taktične spretnosti, tudi sama odlična bojevnica ter izjemno ponosno in ognjevito dekle, zelo navdušil ter se odločil, da jo vzame za drugo ženo. A ponosna princesa je kralja mrzila, medtem ko se je njeno srce razvnelo za njegovega sina Elrohirja.

Rodila mu je štiri otroke, dva sine in dve hčere a ko je Peledor izvedel za njuno razmerje je dal lastnega sina umoriti. S pomočjo nekaj Elementalov in ostalih ljudi, ki se jim je kraljevo vladanje upiralo ter so umeli dovolj poguma, da so se mu postavili po robu, je rešila svojega ljubega, nato pa v temnih nočeh še večino svojega ljudstva in s pomočjo magije, sta zbežala nazaj na otok Nindëin rojstni kraj.

Tam je v miru uzgajala svoje svoje otroke, ki pa so se izkazali za izjemno nadarjene mage. Najstarejši sin in njegova sestra dvojčica, sta bila osupljive lepote, domala nesmrtna in nadarjena za vse vrste magije. Druga hči je imela nenavadno sposobnost, da se je lahko kadar se ji je zljubilo spremenila v volka ali nazaj, najmlajši sin pa ni imel nobene posebne sposobnosti a bil je izjemen kovač.

Minevala so leta in otroci so odrali, Nindë in njen mož pa umrla od roke kraljevih plačancev. Rdečelaso ljudstvo je otok preimenovalo v čast svoji najpogumnejši vladarici. Najstarejši sin Nindë, prelepi Vämpiren se je tedaj odločil, da se vrne v svoj rojstni kraj ter zahteva prestol, ki mu je po pravici pripadal.

Tako se je odpravil v Kamee Nayano, glavno mesto Moonlighta ter se odpravil v kraljevo palačo. A nagnali so ga kakor bi prišel prosijačit za kruh in besen se je nastanil nekje v mestu ter okoli sebe zbral manjšo vojsko prav tako nezadovoljnih Elementalov.

Naredili so načrt in neke temne noči brez zved napadli dvor. Zmaj, Vämpirienov meč, ki ga je njegov brat skoval posebej zanj se je bliskal v temi ter neprestano zazvončkljal ter rožljal, saj so pod spretno in bliskovito hitro roko Vampiriena padli vsi, ki so se mu drznili postaviti po robu. Bil je to gotovo največji spopad v zgodovini Moonlighta, sej je bil padel prav vsak ki je bil tedaj v palači. Vämpirien se je prebil do kraljevih soban a preden je Peledorju zadal smrtni udarec je za hip okleval. Nedopustno se mu je namreč zdelo, da bi tako sramotno pokončal kralja, ki je bil poleg tega še njegov ded.

Peledorju je dal tako dovolj časa, da je ta izgovoril zaklinjatev, ki jo je pripravil posebej za tak trenutek. Preklel je Vämpiriena, češ da bo od slej krvoločna pošast tako on, kakor vsi njegovi potomci in da bo zaklal vsakega, ki mu bo prišel blizu ali ga podvrgel svojemu lastnemu prekletstvu.

Vämpirien se je tako obupan in osamljen, zgrožen nad samim seboj in pošastjo v katero se je spremenil, kajti nerazložljivo mu je ugajal vonj ter okus človeške krvi, odpravil v samoto in obupan taval, dokler ga niso pokončali čas, obup in osamljenost. Zanj več niso slišali a vsi poznajo njegove potomce ali tiste, ki jih je on ali njegovi potomci ugriznili. Zloglasne vampirje, ki se imenujejo po njem.

Nindë Demonelia, Vampirienova dvojčica je začutila obup svojega brata in odhitela je za njim v Kamee Nayano, kjer je, ko je ugotovila kaj se je pripetilo bratu dolgo le osamljena obupavala. Prakletstvo je nanjo kot na njegovo dvojčico tudi delovalo. A v veliko manjši meri in prej koristno kot slabo. Dalo ji je namreč moč, da se je lahko usmilila umirajočih ter jim dala novo možnost za življenje. Bila je začetnica demonov, ki se tudi imenujejo po njej.

Nato pa je obup zamenjala z gorečno odločnostjo in željo po maščevanju. Iz tistih, ki jih je naredila za demone ter Elementali, ki so poprej sledili njenemu bratu, je ustanovila Zmajev red. Red v čast njenemu bratu. Zmajev red, ki se je imenoval po meču Vämpiriena, meču, ki še sedaj velja za najsmrtonosnejšega in najskrivnostnejšega. Zmajev red se je z leti razrastel ter prišel v štric z redom Elementalov, le da so Zmajevci več dali na čast in potenost, a to je bilo veliko kasneje.

Nindë Demonelia je tako zbrala večjo in bolj organizirano vojsko kakor brat, saj je bila vzdržljivejša in manj ognjevita od brata a zelo trmasta. Kmalu sta se ji pridružila tudi mlajša sestra Naessë Lupus, ki je imela moč spremeniti se v volka ter najmlajši brat Calogin, ki je skoval svojemu bratu neverjeten meč, Zmaja, ter je sedaj koval meč za starejšo sestro.

Skoval je Vodo. Meč, ki je izvrstno opisal narav Demonelie. Bil je to poseben meč s prehodnim rezilom, ki je lahko nihalo skozi ročaj na to in ono stran ter bilo zatorej bliskovito orožje, ki je potrebovalo inteligentnega lastnika, ki ne bi samega sebe ubil z rezilom, ki bi nenadnem sunku zdrsnilo skozi ročaj na drugo stran ter ubilo lastnika.

Načrt je bil že narejen in določili so celo termin napada na kralja, ko se jim je pridružil nov član. Demonelia, ki je bila prezaposlena z zadnjimi popravki ga zatorej ni natanko pregledala, da bi se prepričala o njegovi iskrenosti a to je bila napaka. Napaka, ki bi se skoraj izkazala z usodno. Novinec je bil namreč Elementalov vohun v službi kralja in že drugi dan je veselo izčivkal celoten načrt.

Peledor se je že drugega dne odpravil, da bi pobil upornike. Demonelio je našel, ko je ravno z bratom končevala čudovit meč z vzorci cvetic, ter dreves na ročaju, ki je bil namenjen njuni sestri. Ostareli kralj je kljub priporočilom vazalov želel sam pokončati voditeljico upornikov in nepremišljeno je precenil svoje starčevske sposobnosti ter se pognal nadnjo.

Demonelia, ki je bila prav tako dobra mečevalka je s hitrim sunkom potegnila nastajajoči meč iz plamenov ter presekala pakvarenega kralja na pol. Zavladala je tišina. Nihče ni vedel kako naj se odzove ali pa se morda sploh še niso privadili hitremu preobratu. Peledor pa je le izbiljil oči se zamajal ter padel v umazan pesek. Še nekaj trenutkov je bilo vse tiho, a nato so se namesto žalovanja zaslišali veseli vzkliki.

Vse mesto je bilo presrečno, da je tiranski kralj končno mrtev in Demonelio so pozvali naj jim bo nova kraljica a ta je predlagala, da bi krono raje dodelili njeni volčji sestri. V maščevanju namren ni našla zadoščenja. Le praznino in žalost po izgubljenem bratu. Tako se je odpravila v neznano za njim, prestol pa je prevzela prva volkodlakinja. Naessë Lupus.

Calogin, pa se je odpravil nazaj na rodi otok, kjer se je sprva, da bi zavaroval sebe ter svoje delo preimenoval. Dobil je namreč idejo kako bi lahko ohranil elemente s katerimi so čarali, da le ti ne bi popolnoma izginili ter hkrati povzdvignil svoje čudovite meče. Od tedaj Calogin Tessartir ni več obstajal. Pojavil pa se je nek nadarjeni kovač, ki je naredil sedmero velikih mečev, ki so nase vezali vsak po en element magije.

Ime mu je bilo Léralondë Eclipse.